Slovenija
Nataša Pirc Musar o odmevnem govoru: Človekove pravice niso ne leve ne desne Pogovor s predsednico republike v Odmevih 22. maj 2025 ob 22.20 • Ljubljana — MMC RTV SLO, Televizija Slovenija Al. Ma. Shrani članek Pojdi na komentarje Deli članek Preberi članek
Ne bi se želela postavljati ne na stran Palestine ne na stran Izraela, ampak na stran človečnosti, je svoj govor v Evropskem parlamentu pojasnila predsednica republike Nataša Pirc Musar.
Shrani članek Pojdi na komentarje (0) Preberi članek
Nataša Pirc Musar. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
«Gledamo genocid. Gledamo ga in smo tiho.» To so bile besede, ki so v sredo odzvanjale v Evropskem parlamentu. Izrekla jih je slovenska predsednica in pri tem naletela tako na navdušenje kot na nekaj zgražanja. Zakaj jih je izrekla, je Nataša Pirc Musar pojasnila v pogovoru za TV Slovenija z Rosvito Pesek.
Sorodna novica Predsednica v Evropskem parlamentu požela stoječe ovacije: «Gledamo genocid in smo tiho»
Ste evropska voditeljica, ki je pred evropskimi poslanci ravnanje Izraela označila za genocid. Zakaj ste se tako odločili?
Lahko mi verjamete, da o Gazi in palestinskem narodu razmišljam tako rekoč vsak dan. Veliko nemoč čutim v sebi. Veliko se pogovarjam s slovenskimi diplomati v Organizaciji združenih narodov, kjer mi govorijo, kako zelo težko je prodreti s kakršno koli rešitvijo. Ampak zakaj sem se odločila to izreči? Mislim, da je treba pogledati sebe v zrcalo in reči bobu bob. Glavni povod pa je bil, da sem ravno dan pred odhodom v Bruselj prebirala o 14.000 lačnih otrocih, ki jim grozi smrt zaradi tega, ker Izrael v Palestino oziroma v Gazo ne spusti humanitarnih konvojev. Meni se to zdi ne samo nedopustno, ampak nepojmljivo. Zelo težko razumem, da je recimo Antonio Guterres, generalni sekretar OZN-a, človek, ki je persona non grata, človek, ki je problem zaradi tega, ker opozarja na človekoljubnost, dostojanstvo in opozarja, da se ne spoštuje humanitarno pravo. Ta del kot pravnica, kot ženska, kot mati težko sprejmem. Zdelo se mi je prav, da v tem avditoriju, kjer je 700 predstavnikov 27 držav članic Evropske unije, tako z levega kot z desnega pola, povem, kaj Slovenija o tem misli. In bilo je prav in na mestu.
Vaš govor smo dobro prebrali. Besed «v Gazi gledamo genocid» in «smo tiho» v govoru ni bilo napisanih, torej ste govorili iz sebe. Očitno ste se odlepili od tega. Drži?
Drži. Ko sem že prebirala svoj govor v živo v dvorani in ko sem prišla do Palestine in Bližnjega vzhoda … Ne vem, to je neke vrste hipni preblisk, ko sem začutila, da moram povedati več, kot imam napisano, in to sem storila.
Odzive poznate. V levem delu dvorane Evropskega parlamenta so vstali, vam skoraj minuto ploskali. V desnem delu pravijo, da ste zamudili priložnost za Slovenijo in da ste razdvajali evropsko politiko. V skrajno desnem pa so začeli vstajati in godrnjali, češ da za te razmere ni kriv Izrael, pač pa Hamas, ki ne položi orožja. Kaj jim odgovarjate?
V vsakem konfliktu je treba pogledati obe strani. Politično seveda poskušam razumeti … Kot pravnica seveda lahko jasno in glasno povem, da je takšen povračilni ukrep po hudem terorističnem napadu Hamasa popolnoma nesorazmeren. Ampak to, da se levi in desni pol ne strinjata o tem, ali ta narod trpi ali ne, ali trpi upravičeno … Človekove pravice – to velikokrat poudarim – ne bi smele biti ne leve ne desne. Odziv z desnega pola parlamenta sem seveda pričakovala. Tega sem se zavedala, ko sem v tistem trenutku sprejela odločitev, da bom povedala nekaj več. Ampak zdi se mi prav, da tudi desni pol sliši in da bo slišal, kako zelo pomembno je dostojanstvo čisto vsakega človeka. Večkrat sem izrekla že ta stavek in ga bom danes ponovno: ne bi se želela postavljati ne na stran Palestine ne na stran Izraela, ampak na stran človečnosti. To je tisto, kar pričakujem od drugih državnikov, to je tisto, kar pričakujem od tistih, ki imajo škarje in platno v rokah, ki lahko končajo to morijo. Ampak če bi bili drugi, ki te moči nimamo, tiho, potem se zagotovo ne bi spremenilo nič. Mislim pa, da je prav, da ima, tudi če je še tako geografsko majhna država, pravico povedati, kaj misli. In navsezadnje: ne gre za osamljeno stališče Nataše Pirc Musar. Veliko se o tem pogovarjam z zunanjo ministrico, tudi s predsednikom vlade. Navsezadnje se lahko spomnite, kako je imel lani v nagovoru Generalni skupščini Organizacije združenih narodov tudi predsednik vlade konec svojega govora čustveno obarvan in je rekel: Dovolj je.
Spoznali ste Evropski parlament, zato vas sprašujem po osebnem vtisu. Je Evropa tudi zaradi različnih nacionalnih politik glede tega spopada še lahko kakršen koli igralec na Bližnjem vzhodu ali lahko samo čaka, da bo Donald Trump to uredil po svoje?
Tu ste pa zadeli glavico na žebljico. Večji del govora sem posvetila enotnosti Evropske unije, politični enotnosti, če želimo imeti glas v svetu. Evropska unija je tretja najmočnejša velesila gospodarstva na svetu, naša politična moč pa je zaradi neenotnosti, ki jo kažemo ob pomembnih družbenopolitičnih svetovnih vprašanjih, nizka. Samo z enotnostjo lahko dosežemo tudi tisto moč, ki bi gospodarski moči lahko parirala. In brez enotnosti tudi sami notranjih težav ne bomo rešili, kaj šele zunanjih. In zato sem v govoru želela poudariti, kako zelo je enotnost Evropske unije pomembna. Navsezadnje je Evropska unija, vsaj zame osebno, mirovni projekt. Ne vem, ali se kdaj vprašamo ali pa če se vprašamo dovoljkrat, kaj se je zgodilo leta 1953, osem let po koncu druge svetovne vojne, ko sta za isto mizo sedli Nemčija in Francija. Stali sta si nasproti v drugi svetovni vojni, ampak modri voditelji tistega časa so imeli pogum, voljo in energijo, da so naredili zametke te Evropske unije, ki jo imamo danes. In naj poudarim še eno: ti modri voditelji tistega časa so bili konservativci.
Source link: www.rtvslo.si
