V kakšnem javnofinančnem stanju je Slovenija?

«Deficit ni kritičen,» a «hodimo po robu»

Slovenija ni v slabem javnofinančnem stanju, a je ranljiva na šoke iz mednarodnega okolja. Zadnja leta je izkoristila predvsem za širjenje državne porabe in manj za krepitev gospodarskega motorja, pravijo ekonomisti.

Živeti od prihrankov ali se zadolževati? Foto: Shutterstock 12. februar 2026 ob 6.20 • Ljubljana — MMC RTV SLO Aljoša Masten Shrani članek Pojdi na komentarje Deli članek Poudarki članka Poudarki

Tajnikar: Deficit ni kritičen, a z njim ne bomo krepili rasti BDP-ja
Mrak: Hodimo po robu
Kračun: Stroški izpolnitve všečnih obljub niso v ospredju
Kostevc: Ne puščamo si kaj veliko manevrskega prostora
Polanec: Gospodarska rast najvišja pri zmerni neenakosti

Shrani članek Pojdi na komentarje (0)

Poudarki

Tajnikar: Deficit ni kritičen, a z njim ne bomo krepili rasti BDP-ja
Mrak: Hodimo po robu
Kračun: Stroški izpolnitve všečnih obljub niso v ospredju
Kostevc: Ne puščamo si kaj veliko manevrskega prostora
Polanec: Gospodarska rast najvišja pri zmerni neenakosti

V kakšnem javnofinančnem stanju smo dočakali leto 2026? V iskanju odgovora kratko poglejmo v zadnji dve desetletji, ki sta nas pripeljali do te točke.

Sorodna novica Fotozgodba: Protest sindikatov

Leta 2005 je Slovenija bila sveža članica Evropske unije in Nata, s čimer je izpolnila vizijo, ki ji je bila sledila od osamosvojitve. Potrebna je bila nova vizija, kako naprej. Kresala so se mnenja, ali naj z reformami okrepimo ekonomijo in zvišujemo gospodarsko rast, kot so sporočali t. i. mladoekonomisti, ali pa stopamo naprej gradualistično, torej postopoma, in se ne menimo toliko za gospodarsko rast, kar so med drugim sporočali sindikati na velikih protestih. Slovenija je tedaj izkazovala dokaj visoko rast bruto domačega proizvoda (BDP)-ja, s sedmimi milijardami javnega dolga je bila nizko zadolžena.

Sorodna novica Slovenija uradno v recesiji

A prišlo je leto 2008 in pogovore o pravi viziji je prekinila velika, svetovna gospodarska in finančna kriza. Naša gospodarska rast je strmo padla s sedmih odstotkov na kar minus osem odstotkov. Država se je jela ukvarjati z «gašenjem požara». Začeli smo se hitro zadolževati in porabljati več, kot smo ustvarjali — državni proračun je šel globoko v rdeče — s čimer smo po mnenju vladajočih lajšali posledice krize in skrbeli, da padec ni prehud. Toda kriza se kar ni nehala, zavlekla se je v leta in leta. Zapovrh je bila pri nas tudi bančne narave, imeli smo kreditni krč, in nič ni pomagalo, da je vzporedno potekala kriza evra, ki smo si jo najbolj zapomnili po pogajanjih med t. i. trojko in Grčijo. Ko so slovenski sindikati z referendumi preprečili uveljavitev strukturnih reform, med drugim pokojninske, proračunski primanjkljaj pa je dosegel pet odstotkov, kar je dolgoročno nevzdržno, so mednarodni finančni trgi dvignili obrvi.

Sorodna novica Po dogovoru vlade in sindikatov: letošnji prihranek 500 milijonov evrov

V teh razmerah je leta 2011 nastopila nova vlada, ki je sledila nekoliko drugačni paradigmi: nižanju državne porabe in privabljanju tujih investicij z oklestenjem davka na dohodek pravnih oseb. Po relativno kratkih pogajanjih, kjer so svoj blagoslov dali tudi sindikati, je sprejela zakon ZUJF in temeljito prestrukturirala upravljanje državnega premoženja z ustanovitvijo Slovenskega državnega holdinga, reševanja bančne krize pa se je lotila z ustanovitvijo slabe banke, DUTB-jem. Kritiki pristopa trdijo, da smo tedaj porabo rezali prehitro, poglobili krizo in podaljšali okrevanje, zagovorniki pa poudarjajo, da je bil naš deficit dolgoročno nevzdržen in da smo morali barko nekoliko preusmerili, sicer se ne bi mogli več zadolževati na mednarodnih trgih po vzdržnih obrestnih merah.

Vzporedno je leta 2012 tedanji predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi s slavnim izrekom «ECB je v okviru svojega mandata pripravljen storiti vse, da ohrani evro», prekinil krizo evroobmočja. A Slovenija zaradi svojih specifičnosti še ni izplavala iz najhujšega, kriza pri nas je bila daljša.

Sorodna novica Bratuškova na CNN-u: Vemo, kaj moramo storiti. In bomo.

Ob obratu oblasti leta 2013 je brezposelnost pri nas presegla deset odstotkov. Nezaupanje mednarodnih finančnih trgov je seglo tako visoko, da je usoda Slovenije postala mednarodna tema, takratna predsednica vlade je denimo morala na ameriški televiziji sporočati, da ne potrebujemo denarja, zgolj čas, in sicer da implentiramo javnofinančno konsolidacijo v skladu z ZUJF-om in rešimo banke z DUTB-jem. A denar smo potrebovali, le nismo ga želeli od t. i. trojke, temveč od mednarodnih finančnih trgov, ki so dvigali obrestne mere na naše zadolževanje do te mere, da bi nas lahko vodilo v bankrot. Zadolževati pa smo se morali za dvoje: refinanciranje zapadlih dolgov in reševanje bank. Naposled smo oboje izvedli in leta 2015, ko je bila na oblasti že naslednja vlada, je Slovenija izšla iz krize.

Pred desetimi leti se je torej začelo dolgo obdobje konjunkture. Vrnila se je gospodarska rast, gospodarstvo se je krepilo, nezaposlenost je padala, prvič po dolgem času pa smo lahko zabeležili redkega obiskovalca: proračunski presežek, in sicer v letih 2018 in 2019.

Sorodna novica DZ potrdil sveženj ukrepov za pomoč ob epidemiji

A mir pa ni trajal dolgo. Nepričakovano se je pojavil nov virus, covid-19, izjemna zdravstvena grožnja, zaradi katere se je svet zaprl. In ko delavci ostanejo doma, podjetja ne proizvajajo in ladje ne prevažajo dobrin, BDP strmo pade — pri nas leta 2020 za kar štiri odstotke. Lahko bi bolj, če se ne bi tedanja vlada odzvala s širokim programom subvencij in drugih tipov državne potrošnje, in za razliko od leta 2005 je bila večina ekonomistov mnenja, da široko odprta državna listnica ni napaka, temveč: «Kdaj, če ne zdaj?» Ker so se delovna mesta ohranila, je sledil močan odboj h kar 8-odstotni gospodarski rasti leta 2021, a za ceno okrepljene inflacije, ki se tudi danes pozna ob vsakem obisku trgovine. Nato je udarilo destabilizirano mednarodno okolje. Rusija je izvedla veliko invazijo na Ukrajino, energenti so se hudo podražili, inflacija je še huje zagrizla, države so precej zvišale obrambne izdatke, udarile so trgovinske vojne.

Tudi iz tega smo se pretežno izvlekli. Pravzaprav že od leta 2021 do danes beležimo gospodarsko rast, ki se sicer nekoliko zmanjšuje. Imamo rekordno nizko brezposelnost, tuje države še naprej obsežno povprašujejo po naših izdelkih. Smo v času t. i. debelih krav. Obenem imamo tudi rekordno proračunsko porabo. Država še nikoli ni trošila toliko kot danes — 15,4 milijarde evrov letno.

Kaj je torej pokazalo zadnjih 20 let? V tem času je naša zadolženost krepko poskočila. Od leta 2005 smo se zadolžili za 40 milijard evrov. Javni dolg v deležu BDP-ja je poskočil z 20 odstotkov na današnjih 66 odstotkov. Glede na trend se bo zadolženost verjetno še zviševala, saj smo se pretežno odzivali na krize s povečano porabo in zadolževanjem, in ko smo ravno splavali ter naposled dosegli proračunski presežek, je že nastopila nova.

Zato je na mestu vprašanje, ali smo pripravljeni na morebitni nov šok, ki bi denimo sledil napovedanemu napadu Kitajske na Tajvan, morda zlomu balona umetne inteligence, ali propadu čezatlantskih odnosov? Bomo imeli dovolj prostora za dodatno zadolževanje? Bo naš proračun lahko ublažil udarec padca BDP-ja, ali pa bomo dobili ZUJF2? Preverimo, kaj kažejo nekateri poglavitni kazalniki — in kaj o našem stanju pravijo nekateri ekonomisti.

Poraba integralnega proračuna

Poglejmo najprej porabo proračuna Republike Slovenije. Med letoma 2009 in 2019 je v povprečju znašala dobrih devet milijard evrov. To je torej znesek, s katerim smo operirali celotno desetletje. Potem pa je poraba skokovito narasla: v petih letih se je povečala za kar 40 odstotkov. K temu so veliko prispevali nepredvideni šoki, tako zunanji kot notranji. Leta 2020 je udarila epidemija covida-19, ki je porezala globalne dobavne verige in poslala delavce domov, zato so se države odločile ohraniti gospodarski potencial z velikimi javnofinančnimi vložki. Nato je udarila energetska draginja, sprožena zaradi velike invazije Rusije na Ukrajino. Svoje so prispevale tudi katastrofalne poplave v letu 2023. A kot opozarjajo v Fiskalnem svetu, ki bdi nad racionalnostjo javnih financ: teh šokov ni več, država pa ne le, da porabe ne zniža, temveč vztraja pri višanju, in to navkljub fiskalnemu načelu, da naj bi v času konjunkture ustvarili presežke, ki bi potem prišli prav v letih suhih krav.

Proračunski primanjkljaj in presežek

Državni proračun je, kot pove spodnji graf, večino zadnjih 20 let posloval s primanjkljajem, redko s presežki. To je precej povezano — ponovno — z zunanjimi šoki. Slovenija se je med letoma 2008 in 2015 borila s posledicami svetovne gospodarske in finančne krize, po letu 2020 pa z zgoraj omenjenimi zapleti. A razvidno je tudi slednje: s posledicami kriz se s povečano potrošnjo dolgo borimo, tako dolgo, da komaj prilezemo do zelenih številk, ko se že moramo soočiti z naslednjo destabilizacijo.

Nekateri ekonomisti — pa tudi naše ministrstvo za finance, sicer pravijo, da primanjkljaj ni nujno slab. Država lahko tudi dlje časa posluje v rdečem, če s tem spodbuja investicije in s tem kakovostno gospodarsko rast. A povečana poraba nekaj zadnjih let je povezana predvsem s plačami in socialnimi prejemki ter storitvami, in vprašljivo je, ali si lahko od tega obetamo dolgoročno kakovostno rast BDP-ja, ki prehiteva rast dolga in ga v relativnem smislu zmanjšuje. Delujemo torej, v ekonomskem izrazju, bolj prociklično kot proticiklično.

Javni dolg

Republika Slovenija je svojo «mladoletnost» preživela z nizko zadolženostjo. Do leta 2008 je javni dolg, ki vključuje tako državo, lokalne skupnosti in javne blagajne (ZZZS, ZPIZ), dosegel — z današnjega vidika — pičlih 8 milijard evrov. A sledili sta slabi dve desetletji povečane potrošnje in zadolževanja, in tako je naš javni dolg dospel na 47 milijard evrov. To pomeni, da je vsak prebivalec Slovenije, mlad ali star, simbolično zadolžen za 22.000 evrov.

A nominalna višina dolga ni tako pomembna kot to, kako velik je dolg v primerjavi z bruto domačim proizvodom. Naš dolg je v zadnjih 20 letih poskočil z 21 odstotkov BDP-ja na kar 80 odstotkov, potem pa zaradi gospodarske rasti relativno padal. Predlani se je vrnil na 66 odstotkov. A v letu 2025 je zaznati obrat, relativni dolg je spet začel naraščati.

Zadolževanje integralnega proračuna

Naslednji graf pove zgodbo, kako je ta dolžniški hlebec narastel. 14 milijard smo si izposodili med letoma 2008 in 2012, v najhujših letih krize. Še dobrih 14 milijard je sledilo v letih 2013 in 2014, ko je potekala državno reševanje bančnega sistema. Še 15 milijard dolga smo si izposodili v konjunkturi med letoma 2015 in 2019. Največji enoletni skok najdemo v covidnem letu 2020, čemur sta sledili dve leti zmanjševanja … nato pa se zadolževanje od leta 2023 vnovič povečuje. Ob tem je treba opozoriti, da je del najetega dolga namenjen — odplačevanju zapadlih dolgov.

Bruto domači proizvod

Prišli smo do enega najpomembnejših makroekonomskih kazalnikov: bruto domači proizvod. Kaj to sploh je? BDP je vrednost proizvedenega blaga in opravljenih storitev v določenem prostoru in času. Meri torej gospodarsko aktivnost. Precej poenostavljeno: blago, ki leži v skladišču, se ne meri, proizvedeno ali prodano pa. Če torej frizerji strižejo, tovarne proizvajajo in trgovine prodajajo, to poveča BDP. Če zaprejo svoja vrata, ga zmanjša.

Že navidez manjše krčenje BDP-ja, denimo za en odstotek, se močno pozna. Z BDP-jem je namreč povezano marsikaj, med drugim proračunski primanjkljaj, ki po sprejetih pravilih ne sme preseči 3 odstotke bruto domačega proizvoda. Če se torej skrči BDP, potem je država pod pritiskom, da zniža porabo ali zviša davke, kar se posledično pozna na življenjih nas vseh.

MNENJA EKONOMISTOV

Kako naše stanje vrednotijo ekonomisti? Več njih smo povprašali, kako vidijo naše javnofinančno stanje, in jih pozvali, naj pri tem izpostavijo tisti vidik, ki se jim zdi najpomembnejši.

Če odgovore povzamemo, jih večina meni, da v Slovenija ni v slabem javnofinančnem stanju, a je ranljiva na šoke iz mednarodnega okolja. Zadnja leta je izkoristila predvsem za širjenje državne porabe in manj za krepitev gospodarskega motorja.

Tajnikar: Deficit ni kritičen, a z njim ne bomo krepili rasti BDP-ja

Maks Tajnikar. Foto: BoBo

Maks Tajnikar, zaslužni profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti in avtor učbenika o makroekonomiki, je ocenil, da trenutni primanjkljaj ni «kritično visok». Spomnil je, da je primanjkljaj leta 2020 znašal -3,5 milijarde evrov, v dveh sledečih letih pa -2,9 in -2,3 milijarde evrov, in da to ni tako hudo, saj se Slovenija lahko zanaša na dolgoročni ugled na mednarodnih finančnih trgih.

Nato se je vprašal, koliko lahko država s proračunskim deficitom prispeva h gospodarski rasti. Odgovor? «Večanje odhodkov državnega proračuna in s tem večanje deficita državnega proračuna sta z vidika večanja realnega BDP-ja neproduktivna,» je ugotovil v svoji analizi.

To je podkrepil z argumentom, da je tudi 2-milijardni proračunski deficit drobec v primerjavi s celotnim efektivnim povpraševanjem, ki znaša 120 milijard evrov. «Državna potrošnja okoli 17 ali 18 milijard evrov z deficitom okoli 2 milijarde evrov je preprosto premalo, da bi opazno vplivalo na efektivno povpraševanje in s tem na gospodarsko rast,» pravi Tajnikar.

«V takih razmerah mora finančni minister resno razmisliti, ali je manjša škoda, če popusti zavore pri državnem proračunu, ali pa se izpostavi ob preveliki zadolženosti morebitnim kriznim razmeram na finančnih trgih, kjer lahko v sedanjih razmerah pride čez noč do razsula in scenarijev, ko jih poznamo iz grške zgodbe,» je položil na dušu prihodnjih vladajočim.

Obenem je opozoril na negativen učinek višanja državnih prihodkov z davki. «Povečevanje stroškov z davčnimi obremenitvami lahko vodi le do manjše gospodarske rasti. Povpraševanje ne dovoljuje višjih cen, višji stroški pa vodijo do zmanjševanja gospodarske dejavnosti in zaposlenosti. Večanje prihodkov in s tem nižanje deficita državnega proračuna zato sedaj znižujeta gospodarsko rast,» je zapisal.

Na odhodkovni strani pa je izpostavil, da več denarja za plače, božičnico, zdravstvo, pokojnine, dolgotrajno oskrbo in za obrambo pomeni tudi več denarja za gospodinjstva. Obenem pa je v strukturi izdatkov proračuna le malo izdatkov namenjenih za investicije. Zato ni pričakovati, da bo takšen proračun preko povečevanja materialnih zmogljivosti trasiral dolgoročno rast.

Celotno mnenje Maksa Tajnikarja

Vsak proračun državnih blagajn ima tri obraze, ki pa se po vlogi zelo razlikujejo. Makroekonomsko je zanimiv le saldo državnih blagajn, saj ta odloča o efektivnem povpraševanju v državi: deficit agregatno povpraševanje povečuje, suficit pa ga zmanjšuje. V Sloveniji pa je potrebno upoštevati velikost deficitov državnih blagajn in velikost celotnega efektivnega povpraševanja. 2 milijardi evrov takšnega deficita, kar je blizu sedanjega deficita, tako povečuje celotno efektivno povpraševanje v državi, vendar pa je tega v Sloveniji okoli 120 milijard (povpraševanje na domačem in tujem trgu). Državna potrošnja okoli 17 ali 18 milijard evrov z deficitom okoli 2 milijarde evrov je preprosto premalo, da bi opazno vplivali na efektivno povpraševanje in s tem na gospodarsko rast. Deficit v sedanjih razmerah stagnacije rasti slovenskega gospodarstva je preprosto prešibek ukrep, da bi pognal gospodarsko rast, čeprav je v pravo smer. V takih razmerah mora finančni minister resno razmisliti, ali je manjša škoda, če popusti zavore pri državnem proračunu, ali pa se izpostavi ob preveliki zadolženosti morebitnim kriznim razmeram na finančnih trgih, kjer lahko v sedanjih razmerah pride čez noč do razsula in scenarijev, ko jih poznamo iz grške zgodbe.

Vendar mora pri takem odločanju po eni strani upoštevati, da deficit okoli 2 milijardi evrov še vedno ni kritično visok. Leta 2020 je bil -3,5 milijard evrov, leto kasneje (v času visoke rasti) -2,9 in celo v letu 2023 – torej Golobove vlade – 2,3 milijarde evrov. Ta opazka še posebej velja, če menimo, da sedanji ugled Slovenije na mednarodnih finančnih trgih ni kratkoročnega značaja. Po drugi strani pa mora upoštevati, da visoki deficiti vsaj v obdobju od leta 2019, torej zadnjega leta Šarčeve vlade, ko je bil državni proračun praktično uravnotežen, niso bili sposobni izzvati višjih stopenj rasti: leta 2020 smo imeli visok deficit in rekordno nizko rast BDP-ja, leto kasneje se je deficit zmanjšal, rast BDP-ja pa je bila v tem obdobju rekordna, leta 2023 se nižanje rasti nadaljuje, čeprav deficit poskoči na rekordno vrednost v času Golobove vlade in ta naprej. Dejavniki, ki niso deficit državnega proračuna, so bili v vseh letih 2019-2025 pomembnejši od deficita. Izkušnje torej govorijo, da se po eni strani z deficitom državnih blagajn še nismo približali kritičnim vrednostim, a da tudi s povečevanjem tega deficita ne bomo mogli radikalno spreminjati rasti BDP-ja.

Ta sklep okrepita tudi pogleda na druga dva obraza državnega proračuna – na njegove prihodke in odhodke. Prihodkovna stran vpliva na delitev dohodkov in ima preko stroškovnih elementov tudi vpliv na realno gospodarsko rast (torej ne na sicer denarno efektivno povpraševanje). Ker efektivno povpraševanje stagnira zaradi stagnacije izvoza, ki predstavlja polovico efektivnega povpraševanja, povečevanje stroškov z davčnimi obremenitvami lahko vodi le do manjše gospodarske rasti: povpraševanje ne dovoljuje višjih cen, višji stroški pa vodijo do zmanjševanja gospodarske dejavnosti in zaposlenosti. Večanje prihodkov in s tem nižanje deficita državnega proračuna zato sedaj znižujeta gospodarsko rast. Na odhodkovni strani pa bodo denarji za plače, božičnico, zdravstvo, pokojnine, dolgotrajno oskrbo in celo za obrambo krepili dohodke gospodinjstev. Samo nekatere postavke so vezane na investicije. Ker je le malo postavk med izdatki državnega proračuna vezanih na investicije, tudi ni pričakovati, da bi tak proračun preko povečevanja materialnih zmogljivosti trasiral dolgoročno rast. Sicer pa za tako rast tudi z vidika odhodkov državnega proračuna ni delovne sile. Večanje odhodkov državnega proračuna in s tem večanje deficita državnega proračuna sta s vidika večanja realnega BDP neproduktivna.

Mrak: Hodimo po robu

Mojmir Mrak. Foto: BoBo

Mojmir Mrak je profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, strokovnjak za mednarodne finance. Njegova ocena trenutnega stanja je sledeča: naš javni dolg je — v deležu BDP-ja — pod povprečjem Evropske unije, v skladu s pravili Unije je tudi naš javnofinančni deficit, ocene bonitetnih agencij pa so stabilne. «Javnofinančna kondicija Slovenije je, gledano na kratek rok, solidna,» je ocenil.

«Kljub solidnemu položaju javnih financ države v tem trenutku pa ne gre spregledati dejstva, da takšen položaj dosegamo na način, ki ga sam imenujem hoja po robu,» je povedal. Naše javne finance so namreč ranljive na poslabšanje razmer v mednarodnem prostoru. Če bo rast BDP-ja nižja od načrtovane, potem se proračunski primanjkljaj povečal čez tri odstotke, je ponazoril. «To pa seveda pomeni, da bomo preko roba, o katerem govorim,» je dodal.

Na to sta opozorili tudi dve pomembni instituciji. Evropska komisija je bila lanskega novembra kritična do «ad-hoc povečanja izdatkov v zadnjem trenutku» (neuradno naj bi jo zmotila tudi božičnica). Mednarodni denarni sklad (IMF) pa je v januarskem poročilu zapisal, da bi bil «zaželjen manjši primanjkljaj», in da bi bilo to doseženo z zmanjšanjem tekoče porabe.

«Za mene je izrazito neprevidno in škodljivo, da država, katera ima polno zaposlenost in solidno gospodarsko rast, kar je primer Slovenije v zadnjem obdobju, ob tem ustvarja znaten javnofinančni primanjkljaj. Takšna država preprosto živi preko svojih zmožnosti in samo vprašanje časa, kdaj se bo morala prilagoditi in kako ostro bo to prilagajanje,» je podal oceno fiskalne politike zadnjih let. Moti ga tudi dejstvo, da so javnofinančni izdatki rasli hitreje od rasti BDP-ja.

Pri tem je opozoril, da morajo biti manjše države fiskalno bolj zadržane kot velike.

Mrak je izpostavil, da se ne smemo preveč zanašati na ocene bonitetnih agencij. Ocene so zdaj res dobre, kar nam omogoča odličen dostop do mednarodnih finančnih trgov. «A ob tem ne gre pozabiti naše lastne izkušnje dobro desetletje nazaj, ko so bonitetne agencije resno znižale boniteto Slovenije precej kasneje, kot je država zašla v veliko gospodarsko in javnofinančno krizo in torej z znatnim zamikom,» je opozoril.

Profesor ekonomije ocenjuje, da bo se bo naslednja oblast morala lotiti resne konsolidacije javnih financ, katere cilj bo zmanjšanje ranljivosti v pogojih izrazito nepredvidljivega mednarodnega okolja. Potrebno bo zmanjšati skupni obseg javnofinančnega primanjkljaja in to s kombinacijo ukrepov tako na prihodkovni kot na odhodkovni strani. Mrak navaja, da obstaja široka stopnja soglasja okoli tega, da je treba zmanjšati davčno obremenitev dela in okrepiti obdavčitev premoženja. Na odhodkovni strani pa bo «morala sistematično prevetriti celotno strukturo izdatkov kakor tudi njihovo učinkovitost». Pri tem posebej izpostavlja področje investicij, kjer smo pod povprečjem EU-ja, kljub temu, da imamo v zadnjih letih dostop do rekordno velikega obsega sredstev iz proračuna Unije.

Celotno mnenje Mojmirja Mraka

Javnofinančna kondicija Slovenije je, gledano na kratek rok, solidna. Pri javnem dolgu izraženem kot deležem dolga v BDP-ju smo pod povprečjem Evropske unije, naš javnofinančni deficit je v okviru pravil Evropske unije in tudi ocene bonitetnih agencij so stabilne. To so ključni argumenti, ki jih vlada uporablja, ko nas prepričuje, da je naša javnofinančna pozicija dobra. Kljub tem solidnem položaju javnih financ države v tem trenutku, pa ne gre spregledati dejstva, da takšen položaj dosegamo na način, ki ga sam imenujem s hojo po robu. Namenoma uporabljam isto terminologijo kot sem jo uporabil že lani, ko je vlada predložila proračun za leto 2026 v državni zbor. Zelo dobro namreč ponazarja ranljivost naših javnih financ, v kolikor bi prišlo do poslabšanja mednarodnih razmer. Naj natančneje pojasnim. Proračun za letošnje leto, ki je bil pripravljen na osnovi projekcije gospodarske rasti za leto 2026 višini nekaj nad 2 odstotka, predvideva javnofinančni primanjkljaj na nivoju tik pod 3 odstotki BDP-ja kot zgornjo mejo, določeno s fiskalnimi pravili Evropske unije. V kolikor bo podobno kot v lanskem letu dejanska rast v letu 2026 zaradi kateregakoli razloga nižja od projekcij, to pa je v sedanjih geopolitičnih razmerah povsem mogoče, bo to povzročilo nižjo rast prihodkov in posledično dvig javnofinančnega primanjkljaja nad 3 odstotke BDP-ja. To pa seveda pomeni, da bomo preko roba, o katerem govorim. Manj eksplicitno, a vendarle dovolj jasno, vsaj za tiste, ki znajo čitati dokumente mednarodnih institucij, sta svojo kritičnost do proračuna za leto 2026 izrazili tudi Evropska komisija in Mednarodni denarni sklad. Evropska komisija je bila tako novembra lani kritična na ad-hoc povečanja tekočih izdatkov v zadnjem trenutku. Mednarodni denarni sklad pa v svojem najnovejšem poročilu o Sloveniji iz januarja 2026 ocenjuje dvoje. Prvič, da bi bil zaželen nekoliko manjši primanjkljaj, in drugič, da bi bil manjši primanjkljaj dosežen z zmanjšanjem tekoče porabe. In še komentar na ocene bonitetnih agencij. Res je, Slovenija ima dobre ocene bonitetnih hiš in to nam trenutno omogoča odličen dostop do mednarodnih finančnih trgov. A ob tem ne gre pozabiti naše lastne izkušnje dobro desetletje nazaj, ko so bonitetne agencije resno znižale boniteto Slovenije znižale precej kasneje kot je država zašla v veliko gospodarsko in javnofinančno krizo in torej z znatnim zamikom. Na bonitetne ocene, ki so nedvomno pomemben mednarodni finančni indikator, je torej smiselno gledati z določeno dozo previdnosti.

Kdor koli bo dobil mandat za vladanje v Sloveniji po volitvah, se bo moral resno lotiti konsolidacije slovenskih javnih financ, katere cilj bo zmanjšanje njihove ranljivosti v pogojih izrazito nepredvidljivega mednarodnega okolja. Potrebno bo zmanjšati skupni obseg javnofinančnega primanjkljaja in to s kombinacijo ukrepov tako na prihodkovni kot na odhodkovni strani. Glede prihodkov oziroma davkov obstaja visoka stopnja soglasja, da bi bilo smiselno razbremeniti delo, katero je bilo v zadnjih letih dodatno obremenjeno, in dodatno obdavčiti kapital oziroma premoženje glede česar smo pod povprečjem v EU-ju. Sedanja vlada, katera je takšno generalno usmeritev sicer imela v svojem koalicijskem dogovoru, se prva tri leta in pol tega preprosto ni držala. Z vrsto zakonodajnih sprememb je dejansko vzpostavila rasti manj prijazen davčni sistem, saj je delo dodatno obremenila, od dodatne obdavčitve nepremičnin kot dela premoženja pa je hitro odstopila. V zadnje pol leta pa je vlada, tudi pod vplivom bližajočih se volitev, te trende skušala korigirala z različnimi bolj ali manj ad-hoc ukrepi, katerih tipični primer sta bila obvezna božičnica ali pa olajšave za normirance, pri čemer je položaj slednjih samo leto pred tem zakonsko močno zaostrila.

Tudi na odhodkovni strani bodo potrebne spremembe. V skladu z vsebinskimi prioritetami vlade po volitvah, kakršna koli ta že bo, bo morala sistematično prevetriti celotno strukturo izdatkov kakor tudi njihovo učinkovitost. Če se prav spomnim je ministrstvo za finance nekaj takega že napovedalo, potem ko smo novembra lani dobili oceno predloga proračuna 2026 s strani Evropske komisije. Pomembne izboljšave slovenskih javnih financ potrebuje segment investicij. Naša država je po obsegu investicij javnega sektorja merjeno z deležem v BDP-ju nad povprečjem Evropske unije, kar je v pomembnem delu potrebno pripisati dejstvu, da imamo v teh letih dostop do rekordno velikega obsega sredstev iz proračuna EU-ja. Visok obseg javnih investicij sam po sebi je vsekakor dobrodošel. Bolj vprašljiva pa je njihova struktura ter še zlasti kvaliteta načrtovanja in izvajanja investicij, na kar že leta opozarja Fiskalni svet in s to oceno se tudi sam strinjam.

PORABA IN KAKOVOST GOSPODARSKE RASTI

Z mnenjem, ki ga navajate v vprašanju, da država mora imeti javnofinančni primanjkljaj, saj z njim poganja gospodarsko rast, se ne strinjam. Naj razložim moje stališče. Strinjam se, da je javnofinančni primanjkljaj države upravičen in celo potreben v pogojih, ko je država ali v gospodarski krizi ali v recesijskem delu svojega razvojnega cikla, ne pa kar kadarkoli. Za mene je izrazito neprevidno in škodljivo, da država, katera ima polno zaposlenost in solidno gospodarsko rast, kar je primer Slovenije v zadnjem obdobju, ob tem ustvarja znaten javnofinančni primanjkljaj. Takšna država preprosto živi preko svojih zmožnosti in samo vprašanje časa, kdaj se bo morala prilagoditi in kako ostro bo to prilagajanje. Pri tem velja omeniti še nekaj. Izkušnje kažejo, da morajo biti majhne države fiskalno previdnejše od velikih. V kolikor majhna država zaide v finančne težave, je to bolj ali manj izključno njen problem, v kolikor pa v težave zaide velika država, je to problem ne le te države, temveč tudi okolja, v katerem ta država deluje. Tovrstna razlika med državami morda ni pravično, a tako pač je.

JAVNI DOLG

Na javni dolg države je vedno smiselno gledati in ga analizirati na osnovi relativnih številk, to je skupnega obsega javnega dolga kot deleža v BDP države. Pred finančno krizo dobro desetletje nazaj je Slovenija imela javni dolg na nivoju pod 25 odstotki BDP-ja. Samo v obdobju 2008 – 2014 se je ta številka dvignila na preko 80 odstotkov BDP-ja. Razloga sta bila dva. Zaradi globoke gospodarske krize se je v tem času znižal BDP države, po drugi strani pa se je močno povečal nominalni obseg javnega dolga. Zadolževanje je bilo potrebno za financiranje visokih javnofinančnih primanjkljajev v vseh letih tega obdobja ter za financiranje sanacije bank. Samo v obdobju med leti 2012 in 2015 se je nominalni obseg javnega dolga skoraj podvojil in to v veliki meri na račun reševanja bančnega sistema. V naslednjem srednjeročnem obdobju smo bili priča resne fiskalne in makroekonomske konsolidacije. Javni dolg kot delež BDP se je znižal na okoli 65 odstotkov BDP-ja in to predvsem pod vplivom obnovljene gospodarske rasti, nekaj pa je k temu prispevalo tudi nominalno znižanje skupnega obsega javnega dolga. Drugi veliki val rasti javnega dolga je bil sprožen leta 2020 z izbruhom covidne krize. Ta kriza in kasneje vojna v Ukrajini sta bili osnovni razlog za nov val javnofinančnih primanjkljajev države in posledično rasti javnega dolga. Kot delež v BDP-ju se je leta 2020 ta spet zelo približal nivoju 80 odstotkov, od takrat dalje pa ima pod vplivom solidne gospodarske rasti trend zniževanja in je sedaj zopet pod 70 odstotki BDP. Eden od temeljnih problemov slovenskih javnih financ v obdobju od leta 2020 dalje je izrazito hitro povečevanje javnofinančnih izdatkov. Ti so rasli bistveno hitreje kot je bila rast BDP-ja, pri čemer je bila ta rast v prvih letih poganjana predvsem z zunanjimi dejavniki, covidna kriza in nato energetska kriza, kasneje pa z odločitvami ekonomske politike temelječe predvsem na domačih vzgibih. Tako imamo danes ob polni zaposlenosti in gospodarski rasti, ki ni visoka, a nikakor tudi ni krizna, javnofinančni primanjkljaj v višini skoraj 3 odstotke BDP-ja. Kot sem že povedal, je to po mojem mnenju preveč. Smo preprosto preveč ranljivi za situacijo, v kateri bi pod vplivom nepredvidljivih zunanje-ekonomskih dejavnikov lahko prišlo do znižanja gospodarske rasti in posledično do višanja primanjkljaja. V kolikor bi do tega prišlo, potem ne bi smeli biti presenečeni, če bi mednarodni finančni trgi začeli gledati na nas manj pozitivno kot sedaj. Velja se spomniti, da se je leta 2013 dostop Slovenije do sredstev mednarodnih finančnih trgov praktično zaprl, čeprav je bil naš javni dolg pod 50 odstotki BDP-ja in je torej znatno pod mastrihtsko mejo 60 odstotkov BDP-ja. To ponovno potrjuje neprijetno pravilo, da mora za primerljivo obravnavo na mednarodnih finančnih trgih majhna država biti fiskalno bolj previdna od velike.

Kračun: Stroški izpolnitve všečnih obljub niso v ospredju

Davorin Kračun. Foto: BoBo

Davorin Kračun je profesor na mariborski ekonomsko-poslovni fakulteti in predsednik fiskalnega sveta.

Opozoril je, da je višina javnih izdatkov danes precej višja kot pred letom 2020. Vzroki za to so mnogoteri, med njimi tudi krize in izredni dogodki. Takrat so države, med njimi tudi Slovenija, sprejemale nujne ukrepe za preprečitev poslabšanja gospodarskega in socialnega položaja. A ukrepanje, ki včasih ni bilo dovolj ciljno usmerjeno, je imelo slednjo posledico: povečano pričakovanje javnosti po državnem posredovanju tudi izven izrednih dogodkov.

Tako kot Mrak je tudi Kračun poudaril, da Slovenija kot majhna država bolj izpostavljena tveganju kot večje države, in da trenutno dobre ocene bonitetnih agencij ne pomenijo zavarovanja pred zdrsi. «Še se spomnimo spremembe odnosa do javnofinančne ocene izpred desetletja in pol, ko so ob nizkem, a prehitro naraščajočem dolgu bonitetne ocene strmoglavile, z vsemi posledicami za javnofinančno stabilnost in življenjske pogoje nasploh,» je zapisal.

Trenutni položaj je sicer ugodnejši, je nadaljeval, in naštel argumente: država razpolaga z obsežnimi likvidnostnimi rezervami, bančni sistem kaže mnogo boljšo kondicijo, nedavno sprejete reforme na področju sistemov socialne zaščite bodo deloma blažile javnofinančne posledice staranja prebivalstva.

A kljub temu se bo Slovenija na srednji in dolgi rok soočala z javnofinančnimi pritiski. Vzdržnost javnih financ bo po Kračunovih navedbah zagotovljena, če se bomo držali srednjeročnega fiskalno-strukturnega načrta, sprejetega leta 2024. To pomeni, da bomo morali krepiti gospodarski potencial in obenem v čim večji meri racionalizirati javno porabo, brez da bi poslabšali konkurenčnost gospodarstva in blaginjo prebivalstva. Dobro bi bilo ohraniti raven javnih investicij, če bodo te izvedene učinkovito, in to kljub zmanjšanju evropskih sredstev, ki bodo na voljo v ta namen.

«Trenutno je Slovenija v predvolilni mrzlici. Stranke tekmujejo z všečnimi obljubami, javno finančni stroški njihovih izpolnitev niso v ospredju. V zadnjem času je bilo sprejetih kar nekaj ukrepov z dolgoročnimi zavezami, kar slabša strukturni položaj javnih financ. Odločevalci bi se morali zavedati, da z odločitvami danes oblikujejo tudi pogoje delovanja v prihodnosti. Zato je toliko bolj pomembno, da so vse javnofinančne odločitve sprejete ob zavedanju in upoštevanju celotnega položaja in umeščene v proračune, sprejete po transparentnem postopku,» je še sporočil predsednik fiskalnega sveta.

Celotno mnenje Davorina Kračuna

Trenutni javnofinančni položaj je rezultat dolgega razvoja dogodkov. Nanj vplivajo odločitve v daljšem časovnem obdobju, ob tem pa tudi vsakokratne aktualne makroekonomske razmere ter pričakovanja posameznikov in podjetij.

Slovenija ni izjema in ne deluje v praznem prostoru. Podobno kot ostale države se je v zadnjih letih soočala s krizami in izrednimi dogodki. Izmenjalo se je več vlad, ki so v tem času sprejemale mnoge ukrepe. Njihov glavni cilj je bil preprečevati poslabšanje socialnega in gospodarskega položaja. Večina ukrepov je bila nujna. Obsežno ukrepanje, ki pa ni bilo vedno dovolj ciljno usmerjeno, je večalo pričakovanja po posredovanju tudi izven kriznih razmer. Javni izdatki so tudi zato sedaj precej višji kot so bili v obdobju pred letom 2020.

Slovenija se po deležu javnega dolga uvršča v srednjo tretjino držav EU-ja. Kljub temu je kot majhna periferna država izpostavljena večjemu tveganju kot velike in močne. Bonitetne agencije ji za sedaj še pripisujejo ugodne ocene, vendar to ne pomeni zagotovila za daljši rok ali zavarovanja pred morebitnimi zdrsi. Še se spomnimo spremembe odnosa do javnofinančne ocene izpred desetletja in pol, ko so ob nizkem, a prehitro naraščajočem dolgu bonitetne ocene strmoglavile, z vsemi posledicami za javnofinančno stabilnost in življenjske pogoje nasploh.

Trenutni položaj je sicer ugodnejši. Država razpolaga z obsežnimi likvidnostnimi rezervami. Bančni sistem kaže mnogo boljšo kondicijo. Nedavno sprejete reforme na področju sistemov socialne zaščite bodo deloma blažile javnofinančne posledice staranja prebivalstva.

Kljub temu se bo Slovenija na srednji in dolgi rok soočala z občutnimi pritiski na javne finance. Njihova vzdržnost bo med drugim zagotovljena, če bo fiskalna politika sledila zavezam iz jeseni 2024 sprejetega srednjeročnega fiskalno-strukturnega načrta. Za uresničitev teh zavez bo morala država poleg krepitve gospodarskega potenciala v čim večji meri racionalizirati javno porabo in iskati morebitne rezerve. Vendar tega ne bi smela početi na račun razpoložljivosti in kakovosti javnih storitev oziroma ne bi smela slabšati konkurenčnosti gospodarstva in blaginje prebivalstva.

Pri sprejemanju odločitev bo morala prihodnja vlada v večji meri kot dosedanje tehtati med kratkoročnimi koristmi in dolgoročnimi stroški ter pri tem upoštevati vse možne učinke. Tako ukrepi ne bodo ogrožali virov financiranja javnofinančnih izdatkov v prihodnje. Z vidika krepitve ekonomskega potenciala je lahko pomembno orodje fiskalne politike ohranjanje razmeroma visoke ravni javnih investicij, a le, če so te izvedene učinkovito. Slednje bo še posebno pomembno v prihodnjih letih, ko evropska sredstva ne bodo več na razpolago v trenutnem obsegu.

Trenutno je Slovenija v predvolilni mrzlici. Stranke tekmujejo z všečnimi obljubami, javno finančni stroški njihovih izpolnitev niso v ospredju. V zadnjem času je bilo sprejetih kar nekaj ukrepov z dolgoročnimi zavezami, kar slabša strukturni položaj javnih financ. Odločevalci bi se morali zavedati, da z odločitvami danes oblikujejo tudi pogoje delovanja v prihodnosti. Zato je toliko bolj pomembno, da so vse javnofinančne odločitve sprejete ob zavedanju in upoštevanju celotnega položaja in umeščene v proračune, sprejete po transparentnem postopku.

Kostevc: Ne puščamo si kaj veliko manevrskega prostora

Ekonomist Črt Kostevc je del katedre za mednarodno ekonomijo in poslovanje na ljubljanski ekonomski fakulteti. Kostevc poudarja, da smo še vedno na varni strani treh odstotkov proračunskega primanjkljaja v BDP-ju, a skrbi ga trend rasti. Še bolj ga skrbi kumulativen dolg države, saj smo že pred časom presegli 60 odstotkov, zdaj pa se «hitro bližamo 70 odstotkom».

«Iz naše polpretekle zgodovine smo se očitno naučili bolj malo. Ne puščamo si namreč kaj dosti manevrskega prostora, če bi se pojavila potreba po večjih državnih injekcijah v gospodarstvo, kot je bilo na primer reševanje bančnega sektorja med ali po krizi ali morda kakšen dogodek višje sile, ki bo zahteval intervencijo države,» je zapisal.

Tretji, po njegovem mnenju najbolj kritičen vidik, je financiranje proračuna, saj smo tik pod vrhom med članicami Evropske unije v deležu socialnih prispekov in dohodnine v BDP-ju. Delo v Sloveniji je, tako Kostevc, zelo obremenjeno z davki in prispevki, kar bo slabo vplivalo na konkurenčnost in privlačnost Slovenije za visoko izobražene kadre.

Celotno mnenje Črta Kostevca

Moje videnje, na kratko, je, da smo zaenkrat po deležu proračunskega primanjkljaja v BDP-ju na varni strani «konvergenčnih» 3 odstotkov, a je trend rasti zaskrbljujoč. Kumulativen dolg države bolj skrbi, saj smo že pred leti prebili 60 odstotkov in se hitro bližamo 70 odstotkom. Tukaj imamo srečo, da obstajajo Grki, Italijani, Francozi in še kdo, ki je bolj eklatanten kršitelj in bo služil za preusmeritev pozornosti. Iz naše polpretekle zgodovine smo se očitno naučili bolj malo. Ne puščamo si namreč kaj dosti manevrskega prostora, če bi se pojavila potreba po večjih državnih injekcijah v gospodarstvo, kot je bilo na primer reševanje bančnega sektorja med ali po krizi ali morda kakšen dogodek višje sile, ki bo zahteval intervencijo države. Težava je tudi, kam se državni denar usmerja, saj gre večinoma za kratkoročne cilje, denimo dohodki in sociala, in v zadnjem obdobju tudi izdatke za obrambo. Podhranjena ostaja infrastruktura, raziskave in razvoj … Tretji, po mojem mnenju najbolj kritičen aspekt, je financiranje proračuna, saj smo med članicami Evropske unije tik pod vrhom v deležu socialnih prispekov in dohodnine v BDP-ju. Zelo je torej v Sloveniji z davki in prispevki obremenjeno delo, kar bo še bolj očitno z novim zimskim regresom (tako imenovano božičnico) in prispevkom za dolgotrajno oskrbo. To bo hkrati slabo vplivalo na konkurenčnost in privlačnost Slovenije za visoko izobražene kadre.

Polanec: Gospodarska rast najvišja pri zmerni neenakosti

Sašo Polanec. Foto: MMC RTV SLO/T. O.

Sašo Polanec je profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, kjer med drugim predava makroekonomijo in ekonometrijo. V svojem prispevku se je lotil povezave med neenakostjo in gospodarsko rastjo.

Začel je z ugotovitvijo, da zadnjih 25 let gospodarska rast v Sloveniji ni visoka, saj se je v povprečju povečevala za 2,3 odstotka na leto. Zaradi tega ne dohitevamo najbolj razvitih držav, kar tudi kaže, da ekonomske politike niso ustvarile pogojev za trajno pospeševanje rasti produktivnosti.

Eden izmed pomembnih dejavnikov gospodarske rasti je dohodkovna neenakost. «Čeprav smo to dejstvo spoznali že v času socializma – ko so premajhne razlike v dohodkih zmanjševale spodbude za vlaganje večjih naporov na delovnem mestu, izbiro zahtevnejših delovnih mest, višjo izobrazbo – pa se zdi, da smo na to vprašanje povsem pozabili oziroma ga v poplavi globalnih razprav o preveliki neenakosti razumemo, kot da je Slovenija z eno najnižjih dohodkovnih neenakosti na svetu na pravi strani,» je nadaljeval Polanec.

Navedel je študije, ki kažejo, da je pri nizki in visoki neenakosti gospodarska rast nizka, pri zmerni neenakosti pa najvišja.

Neenakost je v veliki meri izid delovanja institucij in politik. Na to vpliva država denimo s plačno politiko v javnem sektorju, socialnimi transferji, davčnim sistemom, bolniškimi nadomestili … V Sloveniji je davčni sistem izrazito prerazdeljevalen in zmanjšuje dohodkovno neenakost, po davčni obremenitvi dela smo bili lani na 6. mestu v Evropski uniji, je navedel Polanec. To je rezultat visokih prispevnih stopenj za socialna zavarovanja in visokih davčnih stopenj dohodnine. Kot edino svetlo točko je izpostavil obdavčitev normirancev, pa še ta se pogosto spreminja.

«Trenutno stanje je v veliki meri odraz splošne nenaklonjenosti Slovencev, da sprejmejo nekoliko višjo dohodkovno neenakost, kar se odraža v tem, da politika ne naredi bistvenih sprememb, ki bi ponovno povečale spodbude za hitrejši gospodarski razvoj,» sporoča ekonomist.

«Visoke davčne obremenitve so ob fiskalnih omejitvah potrebne za financiranje visokih izdatkov javnega sektorja (v Sloveniji 48,4 odstotkov BDP leta 2025). In breme davkov gospodarstvo lažje prenaša, če so rezultati javnega sektorja dovolj dobri. Čakalne vrste v zdravstvu, administrativne ovire in počasni postopki, šibki rezultati šolstva so najbolj tipični primeri neučinkovitosti, ki kažejo nasprotno. Če Slovenija ne bo dvignila učinkovitosti javnega sektorja – kar lahko doseže tudi z bolj stimulativnim nagrajevanjem in tako višjo neenakostjo, bo le še ena izmed držav, ki potrjuje empirično povezavo, ki kaže, da imajo države z višjimi davčnimi obremenitvami (ob primerljivih dohodkih) nižjo povprečno gospodarsko rast,» je sklenil Polanec, ki se je nekoč uvrščal med t. i. mladoekonomiste — tiste, s katerimi smo začeli članek.

Celotno mnenje Saše Polanca

Gospodarska rast v Sloveniji po letu 2000 ni visoka. Realni BDP se je v povprečju povečeval za približno 2,3 odstotka na leto, realni BDP na zaposlenega pa le 1,6 odstotka na leto. Takšna dinamika rasti produktivnosti je (pre)počasna in ne omogoča hitrega dohitevanja življenjskega standarda najbolj razvitih držav. Tudi zaostanek za ZDA, ki običajno veljajo za tehnološko najnaprednejše gospodarstvo, ostaja po podatkih Penn World Tables v zadnjih 25 letih praktično nespremenjen: razmerje BDP na zaposlenega v Sloveniji glede na ZDA se giblje okoli 53–55 odstotkov, kar pomeni približno 45–47-odstotni zaostanek. To nakazuje, da ekonomske politike niso ustvarile pogojev za trajnejše pospeševanje rasti produktivnosti.

Eden izmed pomembnih dejavnikov gospodarske rasti je dohodkovna neenakost. Čeprav smo to dejstvo spoznali že v času socializma – ko so premajhne razlike v dohodkih zmanjševale spodbude za vlaganje večjih naporov na delovnem mestu, izbiro zahtevnejših delovnih mest, višjo izobrazbo – pa se zdi, da smo na to vprašanje povsem pozabili oziroma ga v poplavi globalnih razprav o preveliki neenakosti razumemo, kot da je Slovenija z eno najnižjih dohodkovnih neenakosti na svetu na pravi strani. Ekonomska literatura zadnjih let izpostavlja, da ima povezava med neenakostjo in rastjo obliko narobe obrnjene črke U, kar pomeni, da je pri nizki in visoki neenakosti gospodarska rast nizka, pri zmerni neenakosti pa naj bi bila gospodarska rast najvišja. Če resno vzamemo empirično študijo Balcilarja in soavtorjev (2021), ki so na podlagi podatkov World Inequality Database na vzorcu 63 držav v obdobju 1991–2017 ocenili, pri kateri neenakosti je dosežena najvišja rast – ta naj bi bila dosežena pri Ginijevem koeficientu okrog 35,9. To je bistveno več od povprečja EU-ja (Gini ekvivalentnih razpoložljivih dohodkov je 29,4 v letu 2024), še bolj pa od vrednosti za Slovenijo (Ginijev koeficient 23,8 v letu 2024), ki je po tem indikatorju na 3. mestu v EU. ZDA so imele v 80-ih optimalne vrednosti, trenutno pa je Ginijev koeficient okrog 42, ki je previsok in škodljiv za gospodarsko rast (npr. vpis na fakultete v ZDA je pričel upadati, delno tudi zaradi nezmožnosti financiranja študija).

Kot je že v knjigi Inequality: What can be done (2015) izpostavil Atkinson, je neenakost dohodkov v veliki meri rezultat institucij in politik. Namreč, država lahko na neenakost vpliva s številnimi instrumenti, od plačne politike javnih uslužbencev, minimalne plače, socialnih transferjev, bolniških nadomestil pa vse do davčnega sistema in politike konkurence. Neustrezno nagrajevanje javnih uslužbencev ima neposreden vpliv na produktivnost, saj lahko prenizke plače vodijo v negativno selekcijo in manjše delovne napore. Previsoka bolniška nadomestila lahko povečujejo absentizem. Davčni sistem pa lahko s povečevanjem razlike med stroški dela in neto plačami vpliva tako na izbiro delovnih ur, poklicno izbiro kot tudi na vlaganja v človeški kapital. Prav spremembe davčnega sistema je Atkinson izpostavil kot enega glavnih razlogov naraščajoče neenakosti v ZDA.

V Sloveniji davčni sistem deluje izrazito prerazdeljevalno in znižuje dohodkovno neenakost. Kot je splošno znano, ima Slovenija trenutno eno najvišjih davčnih obremenitev dela v EU-ju (v letu 2025 na 6. mestu s 44,6-odstotnim deležem v stroških dela za samsko osebo brez otrok ob povprečni plači), ki je rezultat visokih prispevnih stopenj za socialna zavarovanja in visokih mejnih davčnih stopenj dohodnine. Še višji delež pa opazimo pri visokih plačah, pri katerih ta znaša že 67 odstotkov stroškov dela. Visoke davčne obremenitve veljajo tudi za davek od dohodka pravnih oseb (22 odstotkov), pri katerem na primer ni več olajšav za vlaganje v opremo. Edina svetla točka je obdavčitev normiranih s.p., pa še ti so deležni frekventnega spreminjanja davčnih stopenj in normiranih stroškov.

Trenutno stanje je v veliki meri odraz splošne nenaklonjenosti Slovencev, da sprejmejo nekoliko višjo dohodkovno neenakost, kar se odraža v tem, da politika ne naredi bistvenih sprememb, ki bi ponovno povečale spodbude za hitrejši gospodarski razvoj. Čeprav se davčne spremembe ves čas dogajajo, pa so ti premiki relativno majhni. Še več, davčne reforme zadnjih nekaj let so v davčni sistem vgradile le cikličnost, ki pogosto odraža tradicionalno delitev na «levo» in «desno» politiko, s čimer se povečuje negotovost za gospodarstvo. Če je levosredinska vlada Janeza Drnovška leta 1996 uvedla davek na izplačane plače, ga je desnosredinska Janševa vlada v obdobju 2006–2009 odpravila. Če je ista Janševa vlada znižala število davčnih razredov in mejne davčne stopnje dohodnine, je po gospodarski krizi (2012–2013) sledil premik v smeri večje progresivnosti dohodnine (tudi z zgornjo 50‑odstotno stopnjo). Leto 2015 je prineslo višje normirane stroške (80 odstotkov prihodkov) za normirance, ki so močno znižali obdavčitev prihodkov (na 4 odstotke), leta 2024 pa je Golobova vlada obdavčitev bistveno povečala, z letom 2026 pa ponovno nekoliko ublažila.

Visoke davčne obremenitve so ob fiskalnih omejitvah potrebne za financiranje visokih izdatkov javnega sektorja (v Sloveniji 48,4 odstotka BDP-ja leta 2025). In breme davkov gospodarstvo lažje prenaša, če so rezultati javnega sektorja dovolj dobri. Čakalne vrste v zdravstvu, administrativne ovire in počasni postopki, šibki rezultati šolstva so najbolj tipični primeri neučinkovitosti, ki kažejo nasprotno. Če Slovenija ne bo dvignila učinkovitosti javnega sektorja – kar lahko doseže tudi z bolj stimulativnim nagrajevanjem in tako višjo neenakostjo, bo le še ena izmed držav, ki potrjuje empirično povezavo, ki kaže, da imajo države z višjimi davčnimi obremenitvami (ob primerljivih dohodkih) nižjo povprečno gospodarsko rast.

Vprašanje ostaja: bomo v prihodnjih letih lahko mirno pluli in začrtali vizijo za prihodnost, ali pa bomo spet morali gasiti požare, tako kot minuli dve desetletji?

Oglas

Source link: www.rtvslo.si