Slovenija
«Človek po naravi ni nasilen, a ga opazovanje nasilja lahko spodbuja k takšnim dejanjem» Intervju s psihologom Markom Poličem o vzrokih za pojave nasilja pri posameznikih in v družbi 12. junij 2025 ob 7.14 • MMC RTV SLO Larisa Daugul Shrani članek Pojdi na komentarje (9)9 Deli članek
«Ljudje šele zaradi okoliščin, socialnih pritiskov, družbe, ki postavlja v ospredje nasilje in sovraštvo, postanejo nasilni,» meni psiholog Marko Polič. Še posebej pri mladih ljudeh je treba vzroke za nasilno vedenje raziskati, če ga želimo preprečiti.
Shrani članek Pojdi na komentarje (9)9

Marko Polič je zaslužni profesor psihologije na ljubljanski filozofski fakuleteti. Foto: Osebni arhiv
Nasilje je namerna uporaba fizične sile ali moči. Lahko je zagrožena ali dejanska in usmerjena proti sebi, drugi osebi, proti skupini ali skupnosti. Ta bodisi povzroči ali pa je zelo verjetno, da bo povzročila, poškodbo, smrt, psihično škodo, moten razvoj ali prikrajšanost. Takšna je definicija nasilja Svetovne zdravstvene organizacije. Kot poudarja psiholog Marko Polič, je nasilje praviloma definirano v očeh žrtve ali opazovalca, «saj se storilci lahko niti ne zavedajo, da so nasilni». Ne strinja se s tem, da bi bil človek biološko obsojen na nasilje, temveč meni, da so njegova tovrstna dejanja posledica kombinacije različnih vzrokov, ki jih moramo poskušati odkriti, če želimo nasilje preprečevati, naj se izvaja na ravni družbe ali posameznika, med odraslimi ali mladoletniki.
Avstrijo je pretresel strelski napad, v katerem je umrlo deset ljudi, strelec pa je nato naredil samomor. Kaj žene 21-letnika, da se vrne v svojo srednjo šolo? Kako razumeti takšen dogodek?
V odtujenem svetu socialnih omrežij in ob pomanjkanju pristnih medosebnih stikov se spregledujejo težave, ni prave pomoči ne bližnjih ne prijateljev in posameznik išče odgovore v virtualnem svetu, ki pa se nato sprevržejo v resnične tragedije. Poenostavljeno bi bilo seveda vso krivdo zvesti samo na odtujenost. V svetu, ki postaja vse bolj okruten, kjer je vojno hujskaštvo zaželeno in državniki neodgovorno tekmujejo v njem, se recepti za nasilje neprestano ponujajo. Če se svet, kot ga poznamo, ne bo bistveno spremenil in bo večina ljudi vse bolj postajala potrošna roba različnih mogočnežev bedne morale, se človeštvu črno piše.
Kako razumeti vzroke za nasilno vedenje, predvsem ko ga obravnavamo pri mladih ljudeh, ki še razvijajo svojo osebnost?
Vzroke za nasilno vedenje, ne glede na izvajalca, je pomembno spoznati v vsem njihovem obsegu. Predvsem zato, da vemo, kako se spoprijeti z nasiljem, kako ga odpraviti. Brez tega bi bilo naše početje zgolj slepo poskušanje. Prvi odzivi na primere mladostniškega nasilja, ki se pojavijo v skupnosti, pogosto preprosto zanemarjajo vzroke nasilnih vedenj. Rešitev vidijo predvsem v poostritvi kazni. A to lahko vodi v nastanek še hujšega nasilneža, saj ne odpravlja vzrokov nasilja. Namesto da bi mladega človeka rešili in mu omogočili, da bi živel normalno življenje, ne rešujemo ničesar. In znano je, da kazen bolj vzbuja to, da se ji posameznik skuša izogniti, kot pa da spodbuja želeno vedenje, tudi sama po sebi je nasilna in usmerja vedenje v nasilništvo. To ne pomeni, da pravila običajne spodobnosti in zahteve po njihovem izvajanju niso pomembni.
Morda so bili otroci sami deležni nasilja odraslih in so osvojili tovrstne vedenjske vzorce. Morda si nasilnež želi tako pridobiti vstopnico v neko njemu privlačno skupino ali pa ugled med vrstniki, kar kaže s tem, da izkazuje moč in nasilje nad drugimi, ali pa mu je to celo zabavno. Žrtve nasilja so običajno šibkejši, ne pripadajo storilčevi skupini ali izstopajo po nekih drugih vidikih. Za nasilje si nihče ne izbere močnejšega nasprotnika, ne v spopadih med državami ne med posamezniki ali skupinami.

«Nasilje med otroki, mladostniki se zdi na prvi pogled nesmiselno, mnogi bi mu radi pripisali prirojenost. A vprašati se moramo po vzrokih,» poudarja Marko Polič. Foto: TV Slovenija, zajem zaslona
V zadnjem času postajajo vse pomembnejši psihologi kot strokovnjaki za razreševanje tovrstnih problemov, in ugotavljamo, da jih primanjkuje. Toda to kaže predvsem na družbeno zanemarjanje tega področja, saj nasilništvo ni nastalo čez noč. Do neke mere pa morda nakazuje tudi na večjo občutljivost za nasilna vedenja. Hkrati se pojavljajo nove oblike nasilja, na primer prek družbenih medijev, saj se družba vse hitreje spreminja, nove tehnologije prinašajo druge vzorce vedenj, z vsem tem pa se srečujemo bolj reaktivno kot proaktivno. Tudi rušenje avtoritete šole in učiteljev, neustrezno vključevanje staršev v te procese ipd. terjajo svoj davek.
Premalo storimo za to, da bi odkrili in razumeli vzroke nasilnih vedenj, tako na individualni kot na skupnostni ravni. Prav tako pogrešam sistematično in dosledno ukrepanje. Opolnomočiti je treba skupnost, starše, učitelje, vse, ki imajo opravka z mladimi, da se bodo znali spoprijeti s temi težavami. Nesmiselno je pričakovati, da bodo psihologi ali drugi strokovnjaki sami rešili vse težave, da bo, če malo karikiram, vsakdo imel svojega psihologa, ki ga bo usmerjal v prijaznost. Vloga stroke, ne le psihološke, ni samo v «zdravljenju posameznikov», ampak mora prispevati k nastanku proti nasilju odporne družbe, take, za katero bo nasilje nesprejemljivo. Zgledi, ne samo naših politikov, pa kažejo težnjo k nečemu drugemu.
Kaj so lahko vzroki za nasilno vedenje pri posamezniku? Dogodek, vzgoja, osebnost, frustracija?
Kot je pojav zapleten in njegove pojavne oblike mnogotere, je tudi vzrokov zanj več. Občasno se bo pojavil kakšen posameznik z večjo nagnjenostjo k nasilju, s protisocialno osebnostno motnjo ali t. i. psihopatijo, ki je lahko tudi genetsko pogojena.
Toda praviloma ima nasilje vzroke v medosebnih oz. medskupinskih odnosih. Omenil sem že, kako je bilo s tem v zelo oddaljeni preteklosti človeške vrste. Sledilo je vse močneje izražanje razlik med «mi» in «oni drugi» z različnimi vrednotnimi prilastki enih in drugih, kar je vodilo v spopade in vojne. Pomislite samo na odnos zahodnih družb, tudi naše, do migrantov. Že na mikro ravni pa pomislimo na «prijazna» srečanja med navijači dveh slovenskih nogometnih klubov, med Green Dragonsi in Violami.
Za nasilje si nihče ne izbere močnejšega nasprotnika, ne v spopadih med državami, ne med posamezniki ali skupinami.
Nasilje je lahko povezano tudi s pridobivanjem ali ohranjanjem posameznikove javne identitete, ki ni dana enkrat za vselej, ampak je odvisna od njegove lastne dejavnosti ter socialnih opredelitev publike. V zahodni kulturi so pomembne identitete povezane z kompetencami, privlačnostjo, statusom, fizično močjo in pogumom ter moralno upravičenostjo. Želja po odobravanju in priljubljenosti pri drugih je ena od osnov samopredstavitve. Druga je želja po pridobivanju in izvajanju socialne moči in še bi lahko naštevali. Ljudje težijo k temu, da s svojim vedenjem potrdijo, prikažejo ali izrazijo ponotranjene in za njih pomembne identitete. Marsikdaj menijo, da lahko zgolj z nasiljem dosežejo želeno. Lahko ga uporabijo za doseganje poslušnosti, pridobivanje položaja v skupini, za njeno branjenje, ali uresničevanje nekega drugega interesa.
Kadar je ljudem neko vedenje preprečeno, kadar se srečujejo s težavami, ki jih ne zmorejo normalno razrešiti, se lahko zatečejo k nasilju nad nedolžnimi. Na jugu ZDA so v času suženjstva živeli predvsem od prodaje bombaža. Če je letina propadla ali so padle cene bombaža, se je povečalo število linčanj temnopoltih. Nasilje je bilo premeščeno na šibkejšo žrtev. Ker se lastniki posestev niso mogli spopadati z naravo, s trgom, s kupci, so se spravili na ranljivo manjšino, ki jim je bila pri roki. Podobno tudi starši, kadar imajo težave v službi, premestijo svojo agresivnost na otroke.

«Ko je leta 1492 znani Krištof Kolumb prišel na Bahame, ga je presenetila miroljubnost domačinov. Zapisal je: «Ne nosijo orožja in ga ne poznajo, ker ko sem jim pokazal meč …so se zaradi nevednosti z njim porezali.» In potem je ta «civilizirani» Evropejec prišel na misel, da bodo domačini «dobri služabniki». «S petdesetimi ljudmi si jih lahko podredimo in jih prisilimo, da bodo delali kar želimo». To je ta slavni morjeplovec tudi naredil in začel s transatlantsko trgovino s sužnji. V nekem smislu je nasilje «civilizacijski» dosežek in človeštvo bo moralo resno premisliti v kakšni družbi želi živeti ter obstoječe odnose bistveno spremeniti. Drugače ne samo, da bomo končali v barbarstvu, ampak se bomo verjetno samouničili,» meni Marko Polič. Na fotografiji je obglavljen kip Krištofa Kolumba v Bostonu. Leta 2020 so v ZDA po policijskem uboju temnopoltega Georga Floyda izbruhnili množični protirasistični protesti, med katerimi je bilo uničenih tudi več kipov, ki so po mnenju protestnikov simbolizirali ostanke kolonializma in imperializma. Foto: Reuters
Vzgibe za nasilna dejanja pri posameznikih torej lahko povežemo z organiziranim nasiljem na ravni družbe?
Ljudje so družbena bitja in odnosi v družbi se odražajo tudi v vedenju posameznikov. Že kanadski psiholog Albert Bandura je pokazal, da otrok, ki opazuje agresivno vedenje, pogosto ponavlja tako vedenje. Družba postavlja neke okvire želenega in neželenega in spodbuja njej lastne odzive. V kolikor gre za nenasilno družbo bo pač spodbujala nenasilje, če pa je v ospredju nasilje, lahko tudi zgolj besedno, bo v njej vse več nasilja. Študenti v Srbiji v zadnjih mesecih kažejo, kako se da nenasilno upreti nasilju.
Nekatere raziskave celo kažejo, da naraščanje števila člankov o nasilju v množičnih medijih sovpada s porastom nasilja v družbi. Seveda niso mediji krivec za nasilje, oni ga zgolj odražajo, vendar neustrezna obravnava dejansko lahko spodbuja nove Herostrate, osebe željne kakršnekoli pozornosti, tudi negativne. Zato so razna psihološka združenja po svetu, tudi naše, pripravila smernice za poročanje o nasilnih dogodkih. Tudi s tem lahko vplivamo na odnos do nasilja v družbi.
Politično nasilje se je v letu 2024 v primerjavi z letom 2023 na svetovni ravni dejansko povečalo, in sicer za četrtino vsak osmi prebivalec je bil izpostavljen konfliktom, 223.000 ljudi pa je bilo ubitih. Kako takšni podatki vplivajo na ljudi in njihovo percepcijo nasilja?
Količinski vidiki nasilja niso vedno najbolj merodajni za presojo njegove razširjenosti, saj so orožja, ki se uporabljajo vse bolj uničujoča, globalizacija pa vse jasneje kaže poti izkoriščanja šibkejših. Sedanji veliki imperiji se vse bolj vedejo kot taki, ostanki nekdanjih pa se jim pridružujejo. Od Konga in Sudana do Gaze in Ukrajine v nesmiselnih vojnah umirajo ljudje, v ozadju pa je želja močnih po redkih kovinah in drugih surovinah, po bogastvu za njih. Ljudje postajajo potrošna roba za ugodje vladajočih. Organizacija združenih narodov, ki je po drugi svetovni vojni nastala kot upanje za mir sama umira. A ni potrebno da bi bilo tako, moramo samo zapustiti našo ozkost, preseči razlike, se povezati v človeštvo, se boriti za mir in biti budni do vseh poskusov vnašanja razdora.
Kako naj pri konfliktih v družbi, spopadih, vojnah presojamo nasilje, ki izhaja iz premoči in nasilje, ki izhaja iz samoobrambe?
Kot je nasilen napad na drugega vedno neupravičen pa je obramba nujna in upravičena, saj bi brez nje zavladalo pravilo močnejšega in bi se udejanjil Hobbesov rek «Človek je človeku volk«. Trditev sicer v nobenem pomenu ne drži, saj se niti volkovi ne spopadajo kar tako med seboj, niti ni tak odnos prevladujoč med ljudmi. Upravičenost obrambe velja tako za odnose med posamezniki, kot za odnose med državami. Pomislimo samo na partizanski odpor proti fašizmu in nacizmu, ali na našo osamosvojitev.
Obsodba nasilja seveda ni dovolj, a vsaj pove kaj ni dopustno za odnose med posamezniki in državami. A tu je potrebno biti dosleden. Ne smejo biti grehi «naših» nasilnežev opravičljivi, grehi «drugih» pa ne. Nasilje je nasilje, kdorkoli ga že izvaja. Opravičljivo je le tisto v nujni samoobrambi. Če te udarijo po enem licu ni nobenega smisla v tem, da nastaviš še drugo, saj bo nasilja tako vedno več.
Je človek po naravi nasilen? Se zato vedno znova zapleta v nasilne spopade, vojne?
Vojne, skozi katere je šlo človeštvo in s katerimi se soočajo sedanje generacije, ter vsakdanje nasilje, ki ga beremo v črnih rubrikah množičnih medijev, navidez kažejo v to smer. Toda mnoge raziskave pričajo prej o nasprotnem. Bralce bi opozoril na knjigo nizozemskega zgodovinarja Rutgerja Bregmana Človeštvo – Zgodovina skozi prizmo optimizma, ki je prevedena tudi v slovenščino, v kateri avtor na osnovi antropoloških, zgodovinskih, psiholoških, socioloških in drugih podatkov dokazuje, da je evolucijska prednost človeštva v sodelovanju in medsebojni pomoči in ne v nasilju. Pojasnjuje tudi, zakaj aktualno dogajanje v znani zgodovini kaže na nasprotno.
Bregman meni, da človeštvo ni biološko obsojeno na nasilje, ampak je to rezultat načina življenja oziroma družbenega ustroja, v katerem živimo. Naši davni nomadski predniki, kar so bili večji del preteklosti človeštva, se praviloma niso spopadali med seboj. Kadar sta se dve skupini ljudi srečali, sta se pomenili, izmenjali izkušnje in šli vsaka svojo pot. Šele s stalno naselitvijo, kmetovanjem in posledičnim pojavom zasebne lastnine je prišlo do tega, da smo začeli razlikovati «svoje» in «tuje», «nas» in «druge».
Ljudje lahko najdejo obilo izgovorov za nasilje, ne vojskujejo se samo zaradi zemlje in dobrin, trgovskih interesov, pohlepa, ampak tudi iz ideoloških razlogov, zaradi prepričanj ali verovanj. To bi navidez lahko napeljevalo k temu, da smo nasilni po naravi, a moramo se zavedati, da zgodovina, tako pogosto krvoločna in grozljiva, polna vojn, mučenj in taborišč, zapisana v knjigah, predstavlja razmeroma majhen del človeške preteklosti.
Na srečo miroljubnost ni bila doma samo pri nekaterih prvobitnih ljudstvih, ampak jo najdemo tudi v sodobnih družbah. Znano je, da mnogi vojaki na fronti ne streljajo na nasprotnika. Med ameriško državljansko vojno so se na primer streljanju izognili tako, da so znova in znova nabijali muškete in imeli v njih tudi po več krogel. Tudi med drugo svetovno vojno so ugotovili, da vojaki pogosto niso streljali na nasprotnika, saj pušk sploh niso sprožili, ali pa so streljali kar v tri dni.
Na drugi strani imamo reševalce oziroma vse tiste ljudi, ki tvegajo svoja življenja, da bi pomagali drugim, neznanim ljudem. Obstaja torej tudi druga, resnično prijazna in pogumna stran človeške narave, ki je dejansko bolj prisotna, a je skrita za dogodki polnimi podlosti in zla. Ljudje šele zaradi okoliščin, socialnih pritiskov, družbe, ki postavlja v ospredje nasilje in sovraštvo, postanejo nasilni. Tudi zaradi razčlovečenja «tistih drugih», h katerim zato ni usmerjeno njihovo sočutje.
Source link: www.rtvslo.si


