Vitalij Osmačko: Ni vam treba umirati za nas.

Slovenija

Vitalij Osmačko: Ni vam treba umirati za nas. Pogovor z glasbenikom, ki že več desetletij živi v Sloveniji

«Svet gleda popolno uničenje ukrajinske identitete v Evropi,» je v pogovoru o dogajanju v Ukrajini povedal naš ukrajinski sogovornik Vitalij Osmačko, velik domoljub ter glasbenik in pevec, ki že več desetletij živi v Sloveniji.

V živo

Vitalij Osmačko. Foto: Osebni arhiv

«Svet gleda popolno uničenje ukrajinske identitete v Evropi,» je o dogajanju v Ukrajini povedal naš ukrajinski sogovornik Vitalij Osmačko, velik domoljub ter glasbenik in pevec, ki že več desetletij živi v Sloveniji. Osmačko je kritičen do sprenevedanja zahodnih držav, prepričan je, da bi se ob pravočasni preventivi krizi v Ukrajini lahko izognili.

Kako ocenjujete trenutno dogajanje?
Vse, kar se dogaja zdaj v Ukrajini, ni več invazija, ampak popolna in totalna vojna za uničenje Ukrajine in ukrajinske identitete v Evropi. Rusi so to poimenovali posebna vojaška operacija. Govorijo o denacifikaciji Ukrajine! Želite, da vam prevedem iz barbarskega v civiliziran jezik? Preprosto to pomeni: «Očistimo Ukrajino Ukrajincev!» Si mislite, da se nekaj takšnega dogaja v 21. stoletju. Ne bi bilo narobe, če bi temu rekli tudi rusko-belorusko-ukrajinska vojna. Belorusija je stopila na stran Rusije v to umazano in zahrbtno vojno. Tega ne smemo pozabiti! Tako Rusi kot Belorusi nosijo vso odgovornost za svoja dejanja, in prepričan sem, da jih čaka vojaški tribunal. Po mojem mnenju je to 4. svetovna vojna, saj je vanjo v takšni in drugačni obliki vključen ves svet. Vedeti morate, da to ni samo domovinska vojna, to je tudi vojna domoljubov mest, vasi, regij pa tudi domoljubov ukrajinske samoodločbe. Ne pretiravam prav dosti, če rečem, da je za Ukrajino to vojna civilizacije človeštva.

Vzrok za vojno med Rusijo, Belorusijo in Ukrajino ter svetom ni nič drugega kot Putinova paranoična resentimentalna psihoza, ki je nastala kot posledica poraza Sovjetske zveze v 3. svetovni, tako imenovani hladni vojni. To so sprožile množice ruskih podanikov prek infodemičnih ruskih medijev. To je ustvarjanje paranoje, ki je popolnoma ločeno od realnosti.

Rusija je opustila mišljenje in konstruktivno civilizacijsko dejavnost, izgubili so večino civilizacijskih znakov. Množice ruskih podložnikov so se poneumili v zagrenjene sužnje, ki ne znajo in ne zmorejo prepoznati svojih civilizacijskih problemov. Ruski svet, tako imenovani «ruski mir», je postal ne le svetovni posmeh, ampak tudi nevarnost za ves svet. Prav zato jo je treba močno izolirati od sveta in marginalizirati do točke civilizacijskega samomora ali pa vsaj temeljne preobrazbe. Ruski svet je nesmiseln in neusmiljen! Seveda je žalostno gledati na smrt protislovne problematike in te zgodovinsko velike civilizacije. Ukrajina, ki je pred več sto leti začela civilizacijski proces «projekt Rusija», je zdaj prisiljena zapreti ta projekt na ozemlju Ruske federacije kot degeneriran in ne obetaven. Ukrajina tega ne počne le s pravico sile ali z odporom vojni, ampak tudi s pravico do razmišljanja in civilizacijske refleksije. Naj se začne nova civilizacija in naj bodo naše žrtve njen trdni temelj.

Številni Ukrajinci v Evropi in po svetu se vračajo domov, da bi se bojevali za svojo domovino. Kako gledate na to plemenito dejanje?
Prvi šok po napadu na Ukrajino je hitro minil, ker večina ljudi ni verjela do konca, da bo vodstvo Moskovije izbralo najbolj podel in poguben scenarij. Sprva se je začela evakuacija žensk, otrok in starejših ljudi iz večjih mest. Večji del ljudi je ostal v prestolnici, drugi in še večji val evakuacije je v teku, potem ko se je začelo nenadzorovano obstreljevanje z balističnimi reaktivnimi raketami civilnega prebivalstva. Na žalost, to je preverjena taktika Moskovije še iz časov prve in druge čečenske vojne: – če ne moreš nič narediti z vojsko, začneš ravnati zemljo in zgradbe civilnega prebivalstva. Naj o tem razpravljajo vojni analitiki in vojaški tribunal. V resnici se je večina ljudi preselila v kleti, zaklonišča in podzemno železnico. Metro je postalo zavetišče in obenem porodnišnica.

Moški pa se vračajo v domovino in DA, v roke so prijeli orožje, kar je čisto normalno, se vam ne zdi? Rad bi pa spomnil vse tiste ljudi, ki so morda pozabili, da se je vojna v Ukrajini začela pred osmimi leti, se pravi leta 2014. Zadnja tri leta pa ni bilo kaj dosti govora o tem v slovenskih medijih, ker je po eni strani čisto razumljivo, saj je to za Slovence neki abstraktni teritorij. Ni na mojem dvorišču in je zelo daleč. A verjemite mi, da ni daleč! V vsem tem času je šlo skozi mlinske vojne kamne približno 450 tisoč naših vojnih veteranov, ki so zdaj v rezervi ukrajinske vojske. 15 tisoč mrtvih vojakov, najboljšega genetskega fonda Ukrajine! Samo pomislite za trenutek. Na sto tisoče jih je, ki so izgubili očeta, brata, sina, sestro, mamo. Vsa ta groza … v groznih osmih letih vojne. Samo pomislite. To je dvakrat dlje kot druga svetovna vojna. Takšnih dolgih vrst rezervistov za vpis v teritorialno obrambo še nisem videl nikoli, nikoli v življenju. Ukrajina je postala en sam živ organizem, na kar sem ponosen, sploh si ne predstavljate, kako. Zgodovina se ponavlja. Smo narod, ki je vedno premlel vse, kar je stalo na njegovi poti. Morda ni tako hitro, a ko se ta proces začne, ni poti nazaj. Resnica je na naši strani.

Kaj pričakujete od Slovenije, EU, sveta – zahoda?

Ne gre za pričakovanja od Slovenije ali kakšne posamezne evropske države. Gre za veliko več. Mislim, da je Ukrajina jasno povedala celemu svetu, na katero stran se je postavila in izbrala zase. Ukrajina si je izbrala pot vrnitve v družino evropskih narodov in civilizacije po vseh teh dolgih letih, kot ena izmed največjih evropskih držav. In ta vrnitev je bila ogrožena. Prav zaradi tega razloga je nastal Majdan leta 2014! Ne zaradi odločitve NATA, ne zaradi Američanov, nastal je zaradi odločitve ukrajinskega naroda! Osebno bi želel videti junaka, ki bi bil sposoben organizirati nekaj takšnega, kot je bil Majdan v Kijevu leta 2014. V trenutku te odločitve se je spremenila geopolitična ureditev Ukrajine in Evrope, pa če je to komu povšeči ali ne. Leta 2014 sem v oddaji, ki jo je vodil Igor Bergant, vprašal Slovence, zakaj vendar skušate dajati Ukrajino, državo s 45 milijoni prebivalcev, kot ženski higienski vložek? Se opravičujem izrazu. Ukrajinci nismo tampon, mi smo 45-milijonski narod! In še 20 milijonov Ukrajincev razseljenih po vsem svetu. Mi smo država, ki ima v svojih nedrjih 98 % kovin tablice Mendelejeva. Imamo plin in nafto in smo samozadostni, seveda ne v ureditvi, v kateri smo bili do leta 2014.
Prav takrat so se začela še večja sprenevedanja Evrope in preostalega sveta. Dovolite da pojasnim. Ob vseh prošnjah priključitve v zahodni varnostni sistem ter združitev z Evropo, očitali so nam, da nismo pripravljeni, da nismo dovolj civilizirani, da smo skorumpirani i.t.d…

Vsi so gledali samo na to, kaj bo rekel »stric iz Kremlja«. Nalijno si čistega vina. Ali vas je strah Evropejci? Razumemo, zelo dobro razumemo. Tudi mi imamo svoje otroke in družine, ni nobene potrebe po sprenevedanju. Recite, da vas je strah in da ne moremo v NATO, ker niste pripravljeni umirati za nas. Ni treba, tudi nočemo tega, edino kar pričakujemo od vas je moralna podpora in, seveda, orožje, da se branimo sami sebe, brez vaših vojakov. Zakaj orožje? Naj pojasnim. Leta 1994 v okviru Budimpeštanskega memoranduma se je Ukrajina, z garancijo teritorialne suverenosti, odrekla statusu jedrske države. Tretjim na svetu. Večje jedrske vire kot Ukrajina je imela samo Ruska federacija in ZDA.

Spominjam se, da je ob podpisu memoranduma takratni francoski predsednik vprašal ukrajinskega predsednika, mladenič ali se zavedate, da so vas pravkar nategnili? To je citat, ljudje, to ni moja fantazija! 1.200 jedrskih konic, 187 največjih balističnih nosilcev, ali razumete koliko denarja smo prihranili Evropejcem in Združenim narodom? Prihranili smo denar za druge, s tem ko smo se odpovedali lastni varnosti, statusu jedrske države. Verjemite, če se Ukrajina ne bi odrekla jedrskemu statusu, te groze, kar jo vidimo sedaj, ne bi bilo! Še ena velika napaka je bila storjena leta 2008. Po letu 1994 se je začelo načrtovano uničevanje ukrajinske deržavnosti in vojske. Ali je kaj čudnega, da je bila polovica njenega general štaba skupaj z obrambnim ministrom, državljanov Ruske federacije? Leta 2014 Ukrajina praktično ni imela nobene vojske. Aneksija Krima sploh ni bil njihov prvi poizkus. Tudi mi imamo polotok Tuzla, ki so ga skušali zavzeti že pred petnajstimi leti. Veste, v tej zgodbi je pomemben vsak detajl.

Ampak, naj se vrnem k vašemu vprašanju. Kaj smo pričakovali od Evrope in sveta? Pričakovali smo podporo z gospodarskimi ukrepi in nenazadnje z orožjem, da lahko branimo svojo svobodo, prihodnost svojih otrok, da lahko branimo vas Evropejci! Žal nas niste slišali, vsaj ne do trenutka ponovnega napada, do ponovne grožnje Kramlja z jedrskim orožjem. Če povzamem besede svojega dobrega glasbenega prijatelja Saše Olenjuka: «To ni prihodnost, ki si jo želimo!» Sprašujem se tudi sam, kako lahko v 21. stoletju en človek odloča o tem, ali se bo začela vojna 22. februarja ali ne? Sprašujem se, v katerem svetu živimo? Sprašujem se, kakšno varnostno ureditev pravzaprav imamo? Pa saj smo vsi državljani evropske družine. Točno vem, da z vrnitvijo Ukrajine v družinski objem, bo Evropa postala samo še veliko močnejša. Ukrajinci smo veseli, da je Evropa končno spregledala, to kar ji dopovedujemo že toliko let na vsakem koraku. Ponosni smo, da je ta kriza, četudi v zadnjem trenutku, združila Zahod, Evropo in ves civiliziran svet.

Kako ocenjujete nadaljevanje nesmiselne vojne? Kakšen potek dogodkov pričakujete?
Za začetek razčistimo pojme. O katerem nesmislu se pogovarjamo? To vprašanje bi bilo treba zastaviti glavnemu »junaku« te zgodbe, a sem prepričan, da bo ta končal v najlepših tradicijah ruskega dvora, če veste o čem govorim. Obstaja zelo dober izraz, ki se mu reče preventivni ukrep. Prepričan sem, da bi se vsem temu lahko izognili ob pravočasni preventivi. Žal svet ni izkoristil te priložnosti, tako da bo sedaj treba dokončati tisto, kar se je že zgodilo, in plačati za to visoko ceno. Veste, bolj je grozljiv konec kot groza brez konca!

Številne države zbirajo pomoč za Ukrajino, države sprejemajo begunce, ki so to postali preko noči. Kako lahko pomaga Slovenija, svet?
Hvaležni smo vsake pomoči. Hvaležni za odzive Evropejcev, hvaležni smo za odzive sveta. Verjamem, da so mednarodne humanitarne ustanove, kot je denimo Rdeči Križ, Karitas in podobne, delajo dobro in v skladu s svojim statutom. Močno in intenzivno delajo. V tej situaciji niso bili izjema niti Slovenci, na kar sem izjemno ponosen. Slovenci ste tudi tokrat pokazali kdo ste. Dobri in srčni ljudje, odzivni, radi pomagajo. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem, ki me poznajo osebno. Hvaležen sem za vso podporo in pomoč. Miha, če bereš ta članek, ti povem, da si »car«!

Ob tej priložnosti pa pozivam vse slovenske poslovneže, ki so pripravljeni na dodatno pomoč. Vsak trenutek je dragocen. Za konec te groze se da marsikaj narediti. Španski pregovor pravi: «El dinero es solo un papel, que te falta a veces, pero la vida es una sola.» Opravičujem se za izrazita čustva, ki so me prevzela. Trenutna situacija je grozna. Moji starši potrebujejo evakuacijo iz mesta Harkov, ki ga moskovska horda ravna z zemljo prav v tem trenutku. Slava vsem ljudem svobodnega duha in slava Ukrajini!

Obvestilo uredništva:

Zaradi številnih komentarjev in zagotavljanja čim višjih standardov razprave pod članki o dogajanju v Ukrajini smo se odločili, da komentiranje na portalu rtvslo.si omogočimo pod eno novico. Ne gre za cenzuro ali blokado, temveč za vzdrževanje ravni komunikacije na portalu javne RTV, ki je zavezana k takšnim merilom. Svoje mnenje o dogajanju v Ukrajini lahko ob spoštovanju forumskih pravil MMC RTV SLO izrazite v komentarjih tukaj.

Source link: www.rtvslo.si